Komet ISON ni preživel srečanja s Soncem

30. november 2013

Bližnje srečanje je bilo, kot vse kaže, za komet usodno, saj je zaradi močnih plimskih sil in intenzivnega segrevanja jedro kometa razpadlo. Razpad kometa je bilo mogoče spremljati na posnetkih koronografov LASCO C2 in C3, na krovu satelita SOHO, ki neprestano opazuje Sonce in sproti pošilja na Zemljo podatke in slike.

Potem ko so astronomi okoli 14. novembra opazili nenadno povečanje aktivnosti kometa in jo pripisali verjetnemu začetku razpadanja jedra, se je proces razpadanja očitno nadaljeval in dosegel vrhunec neposredno ob prihodu v perihelij 28. novembra 2013. Ob razpadanju se površina jedra izpostavljena segrevanju močno poveča in zato pride do hitrega porasta sija. Tako so se nekaj ur pred prihodom v perihelij na satelitskih posnetkih v komi kometa pojavile svetle vodoravne črte, ki so znak zasičenosti detektorja CCD kamere zaradi močne svetlobe (slika 1).

Slika 1: Komet ISON je bil kakih 10 ur pred prihodom v perihelij še v polnem sijaju. Vsekakor mnogo svetlejši od zvezde Antares (alfa Škorpijona), ki jo vidimo levo spodaj. Vir: NASA/SOHO/LASCO C3

Vendar je v naslednjih urah ob gibanju mimo Sonca kometova svetlost začela naglo upadati. Pojavila se je značilna amorfna struktura kome (brez jedra), kot se vidi na posnetkih LASCO C2 in je ponavadi znak za razpad jedra (slika 2). Drugi dokaz razpada je dejstvo, da koma nenadoma ni bila več saturirana. Saturacija prihaja od svetlega jedra, ki je neposredno pred prihodom v perihelij še obstajalo, med prehodom pa je izginilo.

Slika 2: Posnetka kometa ISON tik pred in po prehodu mimo Sonca 28. novembra 2013. Že na desni sliki, posneti ob 17h00UT koma ni več zasičena. Na levi sliki, posneti dobrih 6 ur kasneje, je komet že močno oslabljen, z amorfno komo brez jedra, ki je medtem razpadlo.Vir: NASA/SOHO/LASCO C2

Slika 3 in 4: Slika na levi je bila posneta približno 15 ur po prihodu v perihelij. Komet je bil navidezno še v solidni kondiciji. A le navidezno. Delno je k temu prispevala perspektiva, ki je bila po prehodu perihelija precej spremenjena. Potuje proti nam in zato gledamo komo, ki je optično gostejša. Zato je bil komet nekaj ur navidezno svetlejši. Možno je tudi, da mu je sij za kratek čas narasel zaradi razpada zadnjega večjega kosa jedra. Proces razpadanja in ugašanja kometa se je intenzivno nadaljeval in na zadnjih posnetkih iz koronografa LASCO C3 je komet že skoraj prosojen oblak razbitin (slika desno). Vir: NASA/SOHO/LASCO C3

To kar vidimo na zadnjih posnetkih iz sonde SOHO je le še oblak razbitin, ki se bodo v naslednjih tednih in mesecih razpršile vzdolž kometove orbite. Ko bodo čez kakih 10 dni ostanki kometa že na temnem jutranjem nebu, bo morda oblak še viden v binokularjih. Zaradi običajno majhne površinske svetlosti skoraj gotovo ne bo viden s prostim očesom. Še najbolje ga bo spremljati na globokih posnetkih s CCD kamerami in digitalnimi fotoaparati.

Ne glede na to, da težko pričakovanega spektakla ne bo, bomo v zameno na jutranjem nebu lahko spremljali zadnje dejanje v življenju kometa - širjenje oblaka razbitin, ki bodo morda nekoč zašle v Zemljino atmosfero in povzročile meteorski dež.

Herman Mikuž