Preliminarni elementi tira, objavljeni v MPEC 1996-C06, nam povedo, da se bo na svoji poti proti Soncu, 25. marca približal Zemlji na samo 0,10 a.e. (1 a.e. = 150 milijonov km), nato pa 1. maja, ko bo v periheliju še Soncu na 0,23 a.e. Razmeroma tesno zbližanje z Zemljo in pa relativno majhna razdalja prihelija od Sonca kažejo, da utegne biti komet v drugi polovici marca, aprila ter v prvi polovici maja zelo svetel. Za opazovalce iz severne polute bo najbolje viden pred perihelijem, nato pa bo izginil v večerni zarji in postal viden izključno iz južne polute. Do približno 20. marca bo viden le v drugi polovici noči (najbolje v jutranjih urah), potem pa se bo z veliko hitrostjo pomikal proti severu in postal viden že na večernem nebu. Konec marca bo visoko na cirkumpolarnem nebu in v odlični legi za opazovanja preko cele noči. V noči 27/28. marec bo dosegel maksimalno deklinacijo +86o in bo torej le nekaj stopinj oddaljen od alfe UMi (Severnice). V naslednjih dneh se bo oddaljeval od Zemlje zato mu bo sij najbrž nekoliko upadel. Pomikal se bo vedno niže nad severozahodno nebo, zato bo viden vedno krajši čas in iz dneva v dan nižje nad SZ horizontom. Po 20. aprilu bo izginil v večerni zarji.

K sreči Luna ne bo bistveno motila opazovanj vse do konca marca (31. 3. zaide ob 3h 49 SEC). Po mlaju (19. 3.) se bo hitro pomikal proti severnemu nebu. Zvečer bo sicer motil prvi krajec vendar pa bo komet nad obzorjem vso noč. Kdor bo počakal na zahod Lune, bo lahko videl komet v ranih urah nizko nad severnim horizontom. Po 1. aprilu bo opazovanja motila polna luna. K sreči bo v noči od 3. na 4. april popolni Lunin mrk in takrat bo komet za priblizno 1 1/2 ure viden na temnem nebu, nizko nad severnim horizontom.

Čeprav je napovedovanje sijev kometov tvegano (spomnimo se kometov Kohoutek leta 1973 ali pa Austin iz leta 1989, ki so glede sija popolnoma razočarali), pa bi po zdajšnjih grobih izračunih konec marca lahko dosegel sij nekje med +2 in -2m. Seveda je treba posebej poudariti, da govorimo o integralnem (celotnem) siju kometa, ki vključuje centralno zgostitev ter kar največ kome. Ker je običajna velikost kome na razdalji 1 a.e. od Sonca nekaj sto tisoč km, se bo koma ob zbližanju kometa z Zemljo navidezno močno povečala. Nič nenavadno ne bi bilo, če bi dosegla velikost nekaj stopinj. Svetloba kometa bo torej porazdeljena na razmeroma veliko površino na nebu kar pomeni, da komet kljub visokemu integralnemu siju vizualno ne bo dajal vtisa zelo svetlega objekta. To nam potrjujejo tudi izkušnje s kometom C/1983H1 (Iras-Araki-Alcock) - poglejte sliko, ki se je prav tako močno približal Zemlji (na 0,03 a.e.) in smo ga opazovali od 9. do 11. maja 1983. Takrat je imel sij +2m, ter obsežno komo, premera okoli 3o. Vizualno je na temnem nebu dajal vtis majhnega, rahlo svetlikajočega oblačka. Vsekakor ni dajal vtisa spektakularnega objekta zaradi svojega sija ampak bolj zaradi velike hitrosti (30o/dan) s katero se je pomikal po nebu.

Napovedi o morebitni dolžini repa so prav tako nehvaležne. Na razdalji 1 a.e. je pri kometih običajno že razvit krajši ali daljši plinski rep (tip I). Zaradi bližine kometa utegne biti sicer precej dolg, obenem pa zaradi šibkega površinskega sija ne kaj posebno izrazit. Pred zbližanjem z Zemljo bo zaradi geometrijskih okoliščin navidezno precej krajši, zatem pa se utegne zelo podaljšati (morda celo na 30o in več). Prašni rep (tip II), ki je značilen za svetle komete se bo po vsej verjetnosti razvil čele, ko bo komet bliže Soncu. V začetku aprila se mu bo koma hitro zmanjšala, postala bo bolj kompaktna in navidezno svetlejša. Tudi rep bo postal krajši obenem pa tudi bolj izrazit. Ko bo v periheliju se mu bo navidezno spet skrajšal, iz nasih širin pa komet takrat ne bo več viden.

Pred in po prehodu perihelija bo koma bolj zgoščena in če bo komet dovolj svetel (sij vsaj 0m), ga bomo lahko v teleskopih videli tudi podnevi.

Še napotek astrofotografom. Komet se bo ob zbližanju z Zemljo zelo hitro gibal po nebu (tudi do 1o/uro). Snemanje zato ne bo čisto enostavno. Če bomo hoteli dobiti ostro sliko bo treba kamere voditi na centralni zgostitvi ali pa kako drugače kompenzirati njegovo gibanje. Priporočam, da snemate s kratkogoriščnimi objektivi, ki imajo veliko zorno polje in svetlobno razmerje (f/D) okoli 2. Tako bodo lahko ekspozicije razmeroma kratke (do 10 minut) in temu primerno tudi manj opazne napake pri sledenju kometu. Veliko zorno polje pa je potrebno za registracijo repa.

Odkritje kometa 1996 B2 (Hyakutake) nas je prijetno presenetilo, saj vse kaže, da bomo poleg kometu Hale-Bopp priče se enemu svetlemu tovrstnemu objektu. Vsekakor bo to lep in zanimiv dogodek za vse ljubitelje astronomije.

Herman Mikuz, ICQ koordinator za Slovenijo

Podatki k sliki kometa Iras-Araki-Alcock
Fotografija je bila posneta 9. maja 1983 (22h 39 - 22h 53UT) na observatoriju v Lomeh pri Črnem vrhu z 250mm, f/4 teleobjektivom na film ORWO NP-27. Koma na posnetku ima premer okoli ene ločne stopinje. Foto Herman Mikuz.